Bela krajina

Pogled na zahodni rob Bele krajine - Tanča gora, v ozadnju začetek Kočevskega Roga

Pogled na zahodni rob Bele krajine – Dragatuš, Tanča gora, v ozadnju začetek Kočevskega Roga

Geografska opredelitev

Bela krajina je jugovzhodna pokrajina Slovenije, ki je omejena z reko Kolpo na jugu in vzhodu, s Kočevskim Rogom na zahodu in z Gorjanci na severu. Na območju treh občin (Črnomelj, Metlika, Semič) živi okoli 27.000 prebivalcev, na površini okoli 600 km2. To znese okoli 45 prebivalcev na km2, kar je bistveno manj kot znaša gostota poseljenosti v Sloveniji (PLUT, 2013), ki znaža okoli 100 prebivalcev na km2.

Pogled na Belo krajino iz "Tajčberta" - Gaber pri Semiču.

Pogled na Belo krajino iz “Tajčberta” – Gaber pri Semiču.

46% površine Bele krajine pa je uvrščene v območje Natura 2000 (HUDOKLIN, 2013), kar je nekoliko nad  deležem površin v Sloveniji, kjer je v območje Natura 2000 uvrščenih 37% površine Slovenije.

Območja Bele krajine, ki so uvrščena v območje Natura 2000.

Območja Bele krajine, ki so uvrščena v območje Natura 2000.

Posebni režim zaščite narave v Beli krajini predstavljata tudi dva krajinska parka. Krajinski park Lahinja obsega 2,6 kvadratnih km, krajinski park Kolpa pa obsega kar 45,3 kvadratnih kilometrov, od česar je 45% površin uvrščenih v območje Natura 2000.

Krajinski park Lahinja in krajinski park Kolpa.

Krajinski park Lahinja in krajinski park Kolpa.

Osrednji del Bele krajine obsega nizek kraški ravnik, ki ga obdajata višji kraški planoti Kočevski Rog in Gorjanci, katerih dela prav tako spadata v Belo krajino, čeprav bi po strogi botanični opredelitvi ta območja lahko izločili iz Bele krajine. Najvišja točka Bele krajine je vrh Kopa (1077 m.n.v.), ki se nahaja na zahodnem robu, globoko v Kočevskem rogu. Najnižja točka (127 m.n.v.) pa je izliv potoka Kamenice v reko Kolpo, na meji s Hrvaško.

Jez na reki Kolpi v Kotu pod Starim trgom.

Jez na reki Kolpi v Kotu pod Starim trgom.

Kraški ravnik gradijo pretežno kredni apnenci in dolomiti, ki se na tektonsko dvignjenemu območju Gorjancev, Kočevskega Roga in Poljanske gore izmenjujejo s starejšimi triasnimi in jurskimi apnenci (KAJTEZOVIĆ 2007). Na severnih obronkih Bele krajine so pogosti ostanki poznojurski apnenci, v okolici Drašič pa muljevci, peščenjaki in breče, ki sestavljalo fliš. V okolici vasi Hrast pri Vinici je s preperevanjem karbonatnih kamenin nastal boksit, v okolici Kanjižarice (območje Kanjižariške kadunje) pa se pojavljajo jezerski sedimenti iz miocena, kjer je v procesu karbofikacije nastal premog. Geološko najmlajša so aluvijalni rečni nanosi ob Kolpi (muljasto peščeni nanosi) in Lahinji (glinasti nanosi) (JERŠEK & ROŽIČ, 2013).

Podnebje Bele krajine uvrščamo v zmerno celinsko ali subpanonsko podnebje JV Slovenije oz. Bele krajine, kjer je povprečna aprilska temperatura enaka oktobrski. Podnebje ima submediteranski padavinski režim s povprečno količino padavin od 1200 mm – 1300 mm. Prvim padavinskim maksimumom se pojavi v avgustu in drugi v novembru, medtem ko padavinski minimum nastopi v februarju (KAJTEZOVIĆ 2007). Na obrobju v Kočevskem Rogu in na Gorjancih pa se zaradi višine pojavlja gorska klima, kjer je padavin več kot na ravniku.

Pogled iz smučišča Gače proti Julijskim Alpam.

Pogled iz smučišča Gače proti Kamniškim Alpam.

Povprečna letna temperatura znaša 10.1 °C, kar je nad slovenskim povprečjem. Na leto je v povprečju 10 dni z minimalno temperaturo -10 °C in v povprečju 14 dni z maksimalno temperaturo 30 °C. Pogosti temperaturni viški so posledica močnejših vplivov s panonske strani. Visoka srednja mesečna temperatura spomladi pa omogoča zgodnejši začetek vegetacije (KAJTEZOVIĆ 2007).

Botanična opredelitev

Botanično Bela krajina pripada obronkom Dinarskega gorstva, v rastlinsko-geografskem pogledu pa je v preddinarskem fitogeografskem območju Slovenije (po razdelitvi M. Wraberja) in v pretežnem delu pripada belokranjskemu distriktu preddinarskega podsektorja Ilirske province evrosibirsko-severnoameriške florne regije (VREŠ et. al, 2013).

Mreža MTB kvadrantov v Beli krajini

Mreža MTB kvadrantov v Beli krajini

Rastlinska pestrost Bele krajine je v slovenskem merilu zelo velika. Po doslej znanih in zbranih podatkih v Beli krajini, ki predstavlja zgolj 3 odstotke ozemlja Slovenije, uspeva več kot 1150 različnih praprotnic in semenk, kar predstavlja eno tretjino (33 odstotkov) za Slovenijo znanih taksonov. Med njimi je 130 naravovarstveno pomembnih vrst, od katerih je 100 ogroženih (s slovenskega rdečega seznama) in 70 zavarovanih (VREŠ et. al, 2013). Ni presenetljivo, da skoraj tretjinski delež rastlinskih vrst predstavljajo sredozemske in jugovzhodnoevropske rastline skupaj z JV-alpskimi in ilirskimi (balkanskimi) vrstami. Drugi dve tretjini vrst sta evropsko (Z-azijsko), evrosibirsko in evrazijsko (S-ameriško) razširjeni (VREŠ et. al, 2013).

Zaradi kameninske sestave je v Beli krajini zelo malo močvirij. Med redkimi močvirnimi predeli v Beli krajini izstopajo Lahinjski in Nerajski lugi v povirnem delu Lahinje, kjer je kompleks močvirij, vlažnih in mokrotnih travnikov, visokega šašja, trstišč in gozdnih površin (VREŠ et. al, 2013).

Belokranjski steljniki so naslednja botanična posebnost Bele krajine. Steljnik je kmetijska površina, porasla s posamičnimi drevesi – večinoma z brezo (Betula pendula), rdečim borom (Pinus sylvestris) in trepetliko (Populus tremula). V podrasti prevladujejo orlova praprot (Pteridium aquilinum), jesenska vresa (Calluna vulgaris) ter spomladanska resa (Erica carnea). Naselitev Bele krajine v preteklosti in boj za preživetje je narekovalo izsekavanje nižinskega gozda belega gabra in hrasta ter vzpostavljanje obdelovalnih kmetijskih površin (IVANOVIČ, 2013). Danes so steljniki zaradi več vzrokov izredno izpostavljeni zaraščanju. Severno od Metlike so jih del zavarovali in jih še vedno obdelujejo (kosijo) po tradicionalni metodi in se s tem upirajo pritiskom gozda.

Zaraščanje

Bela krajina zelo gozdnata pokrajina, saj je bilo po nekaterih ocenah leta 2010 kar 68% površin označenih za gozd. Leta 1965 je bilo le 27% površin označenih kot gozd (GRAH, 2013). Očiten trend zaraščanja je zagotovo odraz porušenega ravnotežja med socioekonomskim položajem prebivalstva in naravnimi možnostmi za kmetijsko pridelavo (CUNDER, 1999).

Zaraščanje travnikov v okolici Žuničev.

Zaraščanje travnikov v okolici Žuničev.

Zaraščanje opuščenih kmetijskih površin ne poteka v vseh predelih z enako hitrostjo. Od zemljiških kategorij se najhitreje zaraščajo pašniki, počasneje travniki, na njivah in drugih intenzivno obdelanih zemljiščih je ta proces najpočasnejši. Intenzivnejše je zaraščanje v območjih z veliko dolžino gozdnatega roba oziroma tam, kjer so kmetijska zemljišča in gozdovi mozaično prepleteni (ILC, 2008).

Najobsežnejše površine so se zarasle v južnem delu Bele krajine, kjer so bili pogoji za intenzivno kmetovanje najslabši. Suhi travniki s toploljubnim rastlinstvom se je začelo spreminjati v pionirske sestoje, ponekod pa v nasade iglavcev. Močnejše zaraščanje je tudi v okolici Semiča, v okolici Metlike in Črnomlja pa se intenzivnost majhna (GRAH, 2013).

V tradicionalno gozdnatem predelu bele krajine (obronki Kočevskega Roga in Gorjancev) ni opaziti sprememb, čeprav obstaja veliko tveganje za zaraščanje večjih osamelih travnatih površin (npr. Ponikve in smučišče Gače).

Zaraščanje v okolici Sinjega vrha

Zaraščanje v okolici Sinjega vrha

Na splošno lahko rečemo, da je Bela krajina izredno izpostavljena zaraščanju, posebej na območjih, kjer so pogoji za intenzivno kmetovanje slabi. V strokovnih krogih se pogosto krešejo mnenja o tem, ali je zaraščanje kmetijskih zemljišč glede vplivov na okolje pozitiven ali negativen proces. Nekateri ekologi trdijo, da prav zaraščanje površin prispeva k izboljšanju splošnega ekološkega stanja v prostoru (CUNDER, 1999). V primeru Bela krajine pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je na teh območjih biotska pestrost največja in bo z zaraščanjem izginila oz. se bistveno zmanjšala. S tem bodo izginile travniške vrste orhidej in vse več bo »gozdnih« vrst orhidej. Dokaj redna košnja brez gnojenja je osnovni pogoj za ohranitev biotske raznovrstnosti Belokranjskih travnikov (KAVŠEK, 2013).

Comments are closed