Starejši prebivalci Bele krajine z nostalgičnim tonom pripovedujejo, da se današnji časi razlikujejo od njihove mladosti. Včasih je bilo vse urejeno: polja so bila pokošena, pašniki popaseni, vsako krpico zemlje so skrbno obdelali. Ljudje so trdo delali na njivah, otroci pa so gnali živino na pašo. Samozadostnost je bila ključna; pridelali so toliko hrane, kolikor so potrebovali. Ko ljudje omenjajo brezskrbno življenje, se zdi, da je bil ta čas pravi raj v primerjavi z današnjim časom.
A če se stvar natančneje pogledamo, opazimo, da vseeno ni bilo vse popolno. Ljudje so na majhnih kmetijah delali dobesedno, da so preživeli. Če niso pridelali dovolj hrane, so pač manj jedli in bili malo lačni. Večji del leta so garali od jutra do večera in obdelali vsako krpico zemlje. Kjer je bila zemlja boljša, so imeli njive, ki so jih redno zatravljali (vsaj vsakih 10 let). S tem so si pomagali pri obvladovanju plevela in tudi zemljo so obogatil s hranili. Kot fantič se pomnim, ko je stric preoral zatravljeno njivo in na njo posadil koruzo. Čeprav ni čisto nič gnojil, je bil pridelek na njivi izjemen. Takšne njivske travnike so redno kosili vsaj 2 krat (prva košnja in otava), če poleti ni bilo suše, pa tudi 3 krat (otavič). Po pripovedovanju na teh travnikih ni bilo pretirane biodiverzitete, ker so bile to njive, z boljšo zemljo in redno obdelavo.
Na manj rodovitnih parcelah (takrat še niso imeli GERK-ov – ha, ha, ha) so imeli pašnike. Ker ni bilo dovolj gnoja niti za gnojenje vseh njiv, teh površin praviloma niso gnojili, zato je na njih zraslo malo mrve. Pokosili so jih največ 1 krat na sezono, če je bila suša pa še to ne in tukaj je bila »doma« biodiverziteta.
Enkrat na leto (navadno jeseni) so kosili tudi steljnike, ki so bili navadno čisto na obrobju kmetijskih površin. Ker so tukaj bolj malo ali skoraj nič pasli, kaj šele gnojili, so kmetje z odvozom stelje odnašali tudi hranila. To je počasi steljnike spremenilo v izredno negostoljubno okolje z izredno kislo zemljo, kjer ni bilo neke hude biodiverzitete. Steljo so kmetje uporabljali za t.i. nastil v hlevih, ki je na koncu končal na gnoju in na njivah. S tem so siromašili steljnike in »bogatili« njive. Žal pa pravih kmečkih steljnikov v Beli krajini skoraj več ni.
Čisto vsaka kmetija je imela tudi živino. V veliki večini primerov govedo, če pa je bila zemlja na kmetiji bolj revna, pa tudi drobnico. Iz današnjega zornega kota je dokaj nerazumljivo, da je bilo število govedi na kmetiji zelo stabilno. Povečanja št. živali si enostavno niso mogli privoščiti, ker bi vse živali stradale. Že itak je bila vsaka pomlad čas, ko so kmetje trepetali, če bodo uspeli prehraniti obstoječo čredo. Pomlad je bil namreč čas splošnega pomanjkanja tako za živali, kot za ljudi. To je tudi vzrok, da so bile navadno kmečke poroke v jesenskem času, ko je bilo na razpolago nekoliko več hrane.
Stvari so se začele premikati konec 50-tih in v začetku 60-tih let, ko je na kmetije začel »pritekati« denar od plač, ki so jih člani kmetije prejemali v Belokranjskih podjetjih (Belt, Beti, Belsad, Begrad – vsi na B). Z dodatnim »kapitalom« so si na kmetijah lahko privoščili mineralna gnojila, ki so povečala pridelek na njivah (predvsem na zatravljenih njivah). To je omogočilo povečanje črede, povečanje črede je povzročilo potrebo po mehanizaciji in iz krog je postal spirala. Vole so zamenjali konji, prišle so prve italijanske kosilnice BCS in na koncu traktorji in “nakladalke”.
Z manj ročnega dela se je zelo povečala produktivnost na kmetijah, ki so postajale vse manj proizvajalke hrane samo za lastno potrebo. Skoraj ni bilo kmetije, ki ni oddajala mleka. In tako pridemo v današnji čas, kjer se obdeluje samo še najboljše parcele in to z velikimi traktorji. Večina »vukojebin« se je že zarastla, zdaj se začenjajo zaraščati že nekoliko boljše parcele. Ko bodo omagala še »baby boom« generacija, nas čaka pokrajina, ki bo bistveno drugačna od pokrajine, kjer je vse pokošeno in obdelano. Žal je to cena, ki jo celotna družba plačuje zaradi lastnega razvoja, kjer je kmetijstvo postala samo ekonomska dejavnost in nič več dejavnost, ki je skrbela za hrano lastne družine.
Kljub vsemu pa si mora vsak postaviti vprašanje, ali bi hoteli živeti in delati na kmetijah iz začetka bloga. Delali bi od jutra do večera (tudi otroci), ne bi šli na morje, včasih bi bili lačni, za Miklavža bi dobili samo pomarančo, suhe krhlje in šibo. In pa najpomembnejše, ne bi meli naših “čohatorjev” (telefonov).
No, kako se bi odločili?
Jaz osebno bi rajši…