Tokrat bi vam rad predstavil eno največjih značilnosti Bele krajine, vrtače. Življenje z vrtačami je zelo težavno in skoraj po pravilu povezano z negativnimi predznaki kot so: drobnica, revščina, zaostalost. Zanimivo pa je, da jih Belokranjci kljub vsemu imenujemo »drage«, »dragice«, skratka zelo ljubkovalno in pozitivno.

Na Geografskem inštitutu Antona Melika so preteklo leto naredili izredno raziskavo: Morfološke značilnosti in porazdelitev vrtač v Sloveniji, študija vrtač na osnovi lidarskih podatkov. Na ozemlju celotne Slovenije so s pomočjo strojnega učenja popisali vse vrtače in jih našteli nekaj manj kot pol milijona. Ne bom se spuščal v samo tehnologijo, pomemben je samo pogled na zemljevid Slovenije. Na njem je vidno, da vrtače različnih velikosti prevladujejo v glavnem na južnem delu Slovenije. Na severu vzhodu jih ni, nekoliko presenetljivo pa jih je malo tudi v Alpah, kjer so jih v zadnji poledenitvi »poradirali« ledeniki.

Kar preseneča in postavlja Belo krajino na sam vrh, je število evidentiranih vrtač. V Beli krajini kor celoti je bilo odkritih 10% vseh vrtač Slovenije. Čeprav se večina današnjih Belokranjcev sploh ne zaveda njihovega vpliva na našo pokrajino, pa je le-ta izreden. Že v daljni preteklosti so naše »dragice« določale meje poselitve. Težišče poselitev je bilo vedno na območjih, kjer jih je malo, ali jih sploh ni. To je območje ob Kolpi med Metliko in Gribljami, Dragatuško polje in delno tudi okolica Črnomlja. Tukaj še danes prevladujejo njivske površine in tudi večja naselja. Drugje, kjer jih je več, je bila poselitev vedno bistveno bolj redka in revščina mnogo večja.

Kljub temu je bila zanimiva naselitev Uskokov v 15. stoletju, ko jih je habsburška »krona z obema rokama« sprejema in naselila na mogoče najbolj vrtačestem okolju v Beli krajini in tudi v Sloveniji. Če sem malo sarkastičen, je bilo to njihovo novo življenjsko okolje, ki jim je bilo tako velikodušno namenjeno, najbrž boljše, kot življenje pod Turki.

Iz poselitvenega vzorca po Sloveniji in še posebej po Beli krajini torej zagotovo izhaja, da so naše dragice izredno negostoljubne za življenje. Kjer je gostota vrtač najvišja, je kot po pravilu gozd. Kjer pa je njihova gostota nekoliko manj brutalna, pa se da nekako za silo preživeti. V preteklosti so bila ta območja zaznamovana z tudi za preteklost zelo ekstenzivnim kmetijstvom, ki je temeljilo skoraj v celoti na pašni živini, v glavnem ovcah. Travniki na pobočjih vrtač so bili zaradi zelo plitve prsti že zgodaj poleti požgani od suše in vročine in edino Belokranjska pramenka in podobne pasme so uspele preživeti ob tako borni prehrani. Ljudje so si kljub temu nekaj malega poljščin uspeli pridelati le na dnu teh dragic, kjer je zemlja zaradi izpiranja hranil iz okoliškega lijaka izredno rodovitna. Tako za hec je mogoče ta posebnost vrtač razlog, zakaj vrtače v Beli krajini sploh poimenujemo tako prikupno. Zanimivo je tudi, da pastirčki, ovce, težko življenje in podobna etnološka dediščina Bele krajine, ki je bila v glavnem popisana v 18 in 19 stoletju, izvira skoraj izključno iz tega okolja.

In kako je danes? Vasi v tem delu Bele krajine počasi izumirajo. Mlajši se večinoma odselijo, ostajajo starejši, ki počasi opuščajo kmetovanje, ker enostavno ne zmorejo več. Čeprav je ta del Bele krajine trenutno pravi raj za raziskovanje orhidej, je veliko vprašanje, do kdaj še. Že sam opažam, da se grmovje vse bolj ponuja kot glavna oblika rastja. Tistih nekaj travnikov z najlepšimi orhidejami pa počasi izginja. Zadeva je prišla tako daleč, da bi bili za ohranjanje pokrajine veseli vsakega mladega kmeta, tudi, če bi bil intenziven. Ampak žal tudi takšnih več ni in zelo malo je verjetno, da se bodo pojavili, tudi ob morebitnih izdatnejših finančnih vzpodbudah (niti ne več samo kmetijskih). Matematiki bi rekli, da je tukaj funkcija prestopila asimptoto in postala drugačna »zver«, ki jo je potrebno krotiti drugače ali pa pustiti, da nadaljuje svojo pot v neskončnost.