Je zelo raznolika vrsta. Večje rastline rastejo na bolj vlažnih rastiščih, manjše na suhih travnikih. Obarvanost se razlikuje celo znotraj ene populacije. Glede na izkušnje, pa se na vsakih 300 rastlin pojavi tudi kakšna albino rastlina, ki ima navadno zelene venčne liste.

Vrste skoraj ni mogoče zamenjati s kakšno drugo vrsto kukavičevk, ker cveti v obdobju, ko ni veliko drugih kukavičevk. Mogoče je še najbolj podobna bezgovi prstasti kukavici (Dactylorhiza sambucina) - vijolični različici, ki cveti v približno enakem obdobju, na podobnih rastiščih.

Neizkušeno oko jo kaj hitro zamenja za spomladanski grahor (Lathyrus vernus) ali navadno grebenušo (Polygala vilgaris), ki cvetita na istih travnikih ob približno istem času, vendar ne spadata v družino kukavičevk.

Ta vrsta je najpogostejša vrsta kukavičevk na belokranjskih travnikih. V glavnem raste na vseh ne-gnojenih suhih travnikih, ki pa morajo biti redno košeni. Stara posušena trava onemogoča normalen razvoj rastlin, zato na takšnih travnikih ne raste. Zmotno je mnenje, da gnojenje izključno kemično vpliva na kukavičevke. Dejansko gnojenje povzroči, da predvsem trave veliko hitreje rastejo kot kukavičevke. S tem zmanjšajo asimilacijsko kapaciteto kukavičevk, ki zaradi tega počasi začnejo odmirati.

To vrsto v okolici Adlešič imenujejo "jurjevka". V okolici Vinice pa rečejo "ne nosi je dom ke ne bojo kokoši nesle".