Nekateri del ljudi ima vedno občutek, da jih nekdo opazuje. Še bolj zanimivo pa je dejstvo, da “Amerikanci” to počnejo že vsaj 50 let. Na vrhuncu hladne vojne, 23. julija 1972, je NASA izstrelila satelit v zemljino orbito, poimenovan Earth Resources Technology Satellite 1, ki so ga leta 1975 preimenovali v Landsat 1. Njegov cilj je bil nenehno zbiranje podatkov o naravnih virih Zemlje s pomočjo takrat sofisticiranih kamer za slikanje v več spektrih. Sledili so mu še sateliti Landsat 2, Landsat 3…, vse do najnovejšega iz serije, Landsat 9, ki kroži nad nami od leta 2021. V tem obdobju 50 let se je nabralo ogromno fotografij površja Zemlje, ki so od leta 1992 prosto dostopne prek spletne strani https://earthexplorer.usgs.gov/.
Ta dolga serija posnetkov je neprecenljiva, saj nam omogoča vpogled v čas, ko se še zavedali nismo, kaj se je začelo dogajati z našo Belo krajino. Primerjava najzgodnejših uporabnik posnetkov npr. iz 7. julija 1975, s posnetki npr. iz lanskega poletja (npr. 8. julij 2023) nam razkrije skoraj neverjetne razlike rabe površja. Čeprav je natančnost prvih posnetkov slaba, pa kljub temu lahko vidimo območja, ki so se v tem obdobju najbolj spremenila. Po mojem najbolj negativno izstopajo okolici Sinjega Vrha, skrajnega jugovzhoda in severovzhoda Bele krajine ter okolica Bojancev in Poljanske doline. Na drugi strani se gozdna meja skoraj ni spreminjala med Gribljami in Metliko, v okolici Črnomlja in Dragatuša.
Sateliti Landsat nam omogočajo še marsikaj. Z njihovimi fotografijami lahko spremljamo potek vegetacije skozi rastno sezono, določimo čas košnje travnikov, čas preoravanja njiv in celo katera kultura se goji na posamezni njivi. Seveda obstaja mnogo omejitev (od resolucije posnetkov, časovne dostopnosti zaradi oblačnega vremena…), ki pa jih s pomočjo strojnega učenja in drugih »fint« vse hitreje odpravljajo.
Ker pa ima EU podobno serijo satelitov, ki so v nekaterih pogledih še bolj uporabni, vam vse ostale možnosti daljinskega zaznavanja prikažem v prihodnjem prispevku.
V literaturi so dejavniki opuščanja razdeljeni v kmetijske (gostota živine na območju, velikost parcel, donosi…), klimatske (povprečna temperatura, padavine…), okoljske (rodovitnost zemlje, bližina gozda, oddaljenost do območja ornih površin, geomorfologija kmetijskih površin, organska snov v tleh…) in socio-ekonomske (oddaljenost od naselij večjih od 50.000, gostota prebivalstva, sprememba v gostoti prebivalstva, stopnja brezposelnosti…). Vpliv posameznega dejavnika je seveda zelo različen od okolja do okolja in od faze opuščanja kmetovanja.
Če se je opuščanje kmetijstva na zgoraj naštetih območjih začelo zaradi slabših okoljskih, klimatskih in kmetijskih vzrokov, pa so danes veliko pomembnejši socio-ekonomski vzroki. V okolici Sinjega Vrha vsakič znova to ugotavljam: prazne domačije z rumenimi zavesami na oknih in grmovjem sredi travnikov. Ljudje iz vasi Špeharji potrebujejo slabe pol ure do urgentnega centra v Črnomlju, do bolnice v Novem mestu pa še dodatne pol ure. Mladih družin tukaj skoraj več ni, kaj šele mladih kmetov, ki bi redili travojedo živino in kosili travnike. Kaj bo v prihodnje težko rečemo, zagotovo pa se bo pokrajina še naprej spreminjala iz travnate v bolj gozdnato.