Uspeva v gozdovih, zato obstaja velika verjetnost, da pomanjkanje sonca nadomesti preko mikoriznega odnosa, ki omogoča prenos asimilatov iz dreves. Dokaz za to je tudi pojav popolnoma albinih osebkov, ki nimajo klorofila in vseeno preživijo.

Od dolgolistne naglavke se lahko loči po rumenkastem cvetu in po obliki listov, ki niso podolgovati.

Vrsta je dokaj pogosta na gozdnih robovih in v gozdovih po celotni Beli krajini, posebej v zahodnem delu Bele krajine.

Za celoten rod naglavk je značilno, da se cvetovi ne odpirajo, vendar je pri tej vrsti to še posebej izrazito, zato redno prihaja do samooprašitev že kar v zaprtem cvetu. Zato ta vrsta bolj pogosto semeni kot ostali vrsti iz rodu naglavk.