Njena glavna značilnost so majhni stebelni listi, verjetno ne zagotavljajo dovolj fotosinteze za celotno rastlino, zato je v literaturi kar nekaj indicev, da vrsta posredno preko gliv zajeda okoliške rastline, od katerih dobi potrebne organske spojine.

Njena značilnost je tudi samoopraševanje, ki se zgodi še v zaprtem cvetu. Če so v času cvetenja razmera slabe, se cvetovi sploh ne odprejo.

Zaradi očitno manjših listov kot ostale močvirnice in značilnega vonja po vaniliji (nageljnih), te vrste ni mogoče zamenjati za nobeno drugo. Zaradi zelenega stebla in listov bi jo lahko zamenjali z purpurno močvirnico, ki pa navadno cveti kakšen mesec pozneje.

V Beli krajini je redka. Do sedaj je bila najdena na treh rastiščih v okolici Mirne gore.