Ta zanimiva podvrsta čebeljelikega mačjega ušesa je bila glede na nekatere vire prvič omenjena že leta 1831, ko jo je opisal češki botanik Ignaz Friedrich Tausch (1793-1848) in jo poimenoval Ophrys apifera var. purpurea (Tausch) Nyman. Leta 1997 sta jo ponovno opisala italijanska botanika Paolo Liverani in Umberto Nonis, ki sta jo poimenovala po kraju najdbe v bližini reke Tilment (Ophrys apifera var. tilaventina).

Za čebeljeliko mačje uho je značilno, da se zelo pogosto opraši samo. To povzroči dokaj predvidlive fenotipe, ki so zaradi neodvisnosti od opraševalcev evolucijsko dokaj odporni. Do sedaj je bilo odkritih in opisanih že kar okoli 30 varijant.

Do sedaj je bila ta rožnata podvrsta najdena na dveh rastiščih. Prvo rastišče je bilo najdeno leta 2022 na suhih travnikih v okolici vasi Nerajec v Krajinskem parku Lahinja, kjer je bilo na istem rastišču odkritih okoli 10 osebkov. Drugo rastišče pa je bilo najdeno leta 2023 v okolici vasi Belčji vrh, kjer so bile najdene 3 rastlinice. Med obema rastiščema je okoli 1,5 km zračne linije.

Vsi osebki na obeh rastiščih imajo enake morfološke značilnosti, kar kaže, da ne gre za osamljen primer variacije. Po do sedaj znanih podatkih je bila ta varijeneta najdena na nekaj rastiščih v Sloveniji in preko Kolpe v okolici Ozlja. Jože Kosec je eno rastišče opisal v članku Orhideje Gorjance in Žumberka.